Z novim šolskim letom ponovno prihaja med otroke. Termin in prostor ostajata ista – torek od 7.20 do 7.40 v šolski knjižnici. Pričnemo 2. oktobra 2018.

Pravljice so tisto močno, neškodljivo orožje, ki zna otroke utišati in jih pušča odprtih ust.  Gledano z zornega kota šolske knjižnice pa so tiste, ki med nama knjižničarkama in najinimi obiskovalci spletajo prijateljske vezi.

Ko vržemo oko na našo preprosto statistiko, vidimo, da smo pravljico otrokom samo na Torkovih 20 v dveh šolskih letih prebrali devetinpetdesetkrat. V šolskem letu 2016/2017 je pravljico vsaj enkrat slišalo 43 otrok, leto pozneje 45 otrok.  Med branimi knjigami smo največ pozornosti uspeli pridobiti z jutranjimi pravljicami, katerim so se otroci lahko iz srca nasmejali. Najsi bo zaradi hecnih junakov, njihove smešne pojave, zgodbe same … Samo da je po sredi humor in bo zgodba gotovo sprejeta odprtih rok.

Taka je na primer avtorica Julia Donaldson, ki v svojih zgodbah uprablja rimano besedo. Njene stvaritve so otrokom vedno znova blizu. Na Torkovih 20 smo predstavili dve njeni deli: priljubljenega Zverjasca in Bi se gnetli na tej metli?, kjer so otroci v nebo poleteli v družbi čarovnice in živali ter morali na koncu ugnati celo zmaja.

Humorna je bila zgodbica Guya Daniëlsa Ugasni luč o sovici, ki se je bala svetlobe. Tako močno, da si je na glavo poveznila cvetlični lonec, si nadela sončna očala, vse dokler ni videla, da je svet v barvah pravzaprav zelo lep.

Z Larino velikansko skrivnostjo Angelike Glitz so vztrajni poslušalci res prišli uganki do dna. Ne pa tudi Larin prijatelj, ki je obupal čisto na koncu, ko mu je deklica pokazala ogromno sivo skalo. Tisto skalo, ki z vrha nudi zares neobičajen prizor.

Skuhaj mi pravljico Majde Koren je še ena, ki je jemala otroški dih. V njej smo s kuhalnico, zbirčnim junakom in njegovo mamo v različnih loncih kuhali in servirali razne stvore, dokler nismo zajeli čisto prave premešane Rdeče Kapice.

Črni pes, ki ga je spisal in ilustriral Levi Pinfold, je imeniten predvsem s svojimi pomenljivimi ilustracijami pa tudi z besedno igro, s katero nam predstavi družino Korajža. A le najmlajši otrok, Mala Korajža, je dovolj pogumen, da se sooči z velikim črnim psom, ki v resnici sploh ni tako velik, kot je velik strah korajžne družine.

Zgodba, ki se je do sedaj prav gotovo najbolj usedla v srca otrok, je Šerif Bobi Quentina Grebana. Pripoved o novopečenem mlečnozobem šerifu, ki je izgubil zob in so zato vse njegove akcije in poskusi doživeli posmehovanje na račun smešne sikajoče govorice. Od torkovega jutra, ko smo jo prebrali kot knjižnično novost, pridno kroži med malimi bralci, ne manjka pa ji niti priporočil iz strani tistih, ki so jo slišali.

Med novejšimi v knjižnici je zgodba Susanne Mattiangeli z naslovom Učiteljica. Otroci je niso znali drugače opisati kot z besedo »čudna«, čeprav jih je spravljala v smeh. Knjiga je res posebna in iz srca se ji nasmejimo tudi odrasli, učitelji in učiteljice verjetno še toliko bolj. Navadno otroci o svojih učiteljih ne razmišljajo na tak način, knjiga pa nas predstavi take kot smo. Zgolj ljudje, ki se vedno znova, starosti navkljub, ko nas učenci že zdavnaj prerasejo in odidejo svojo pot, vračamo med šolske klopi.

Različne aktivnosti še poskušamo stlačiti v kratih 20 minut. Ena od dobro sprejetih iger, za katero otroci večkrat sami prosijo, je Simon pravi. In ko napovemo, da bo čas za začetek pouka in povratek v razrede, ne bi otroci imeli prav nič proti, če bi namesto tega prebrali še eno pravljico ali odigrali še rundo ali dve Simona pravi. Takrat vemo, da je namen dosežen in da se nam peščica jutranjih ptičic prav tako rada pridruži, kot jih mi vedno znova radi spuščamo v pravljične svetove zmajev, medvedov, kužkov ali pa kar vseh skupaj.

In torkova pravljica se nadaljuje …

vir fotografij: internet

šolska knjižnica